POTEPANJE PO SEVERNEM DELU VELEBITA

Čeprav smo imeli letos skupaj s PD Slovenj Gradec načrtovan izlet in potepanje po severnem in deloma srednje delu Velebita že koncem meseca aprila zaradi preobilice snega izleta takrat nismo uspeli izpeljati. Odgovorna vodnika za ta pohod Jože Hribar in Andreja Barl  sta si v aprilu ogledala načrtovano pot in ugotovila, da je zaradi varnosti pohodnikov, planinarjenje  bolje prestaviti na kasnejši čas. Tako smo se predzadnji vikend v maju v skupini 20 planincev odpravili na načrtovani pohod. Ker sta imeli obe društvi v tem času načrtovane tudi druge pohode, je bil sicer odziv domačih planincev bolj klavrn, kljub temu pa se nas je zbrala kar lepa, pisana druščina, ki je ob čudovitem vremenu preživela tri dni v Velebitskem pogorju.

Že od izstopu iz avtoceste pri Otočcu nas je pričakala naša stara znanka Halima, ki pa tokrat zaradi slabega zdravja ni mogla z nami na načrtovane ture. Nam pa je izrekla dobrodošlico, postregla je z izbrano domačo pijačo, na kar smo se odpravili preko Krasnega do planinske koče Zavižani, ki postavljena pod Vučjakom na nadmorski višini 1594 m. Med potjo smo se mimogrede še srečali z medvedko z dvema mladičema, kar sploh ni redkost v temu delu pogorja. Po namestitvi v koči smo se takoj odpravili na prvo turo na Mali Rajinac. Kar naporna tura glede na veliko razdaljo, ki smo jo morali prehoditi in glede na to, da smo ta dan potovali že od druge ure zjutraj. Kljub vsemu  smo se še pred nočjo vrnili v kočo, nato pa po obilni enolončnici »pokrepali« na svoja ležišča.

Naslednji dan smo se že zgodaj zjutraj odpravili na daljšo turo. Zgodaj zjutraj so nas pozdravili prvi sončni žarki, ki so obsijali sosednje vrhove.  Naš cilj je bil osvojitev vrha Šatorina (1662 m), nato pa po delu Premužičeve nadelane poti do planinske koče Alan. Pot je bila dolga, vzponi sicer ne preveliki z izjemo vrha Šatorine, zato pa toliko lepši pogled na Jadransko morje z otoki iz Premužičeve poti. V našo kočo Zavižani smo se vrnili pozno zvečer, skorajda že v temi, nato pa se po obilni večerji odpravili počivat za naslednjo turo.

Ta je bila v nedeljo na Veliki Rajinac (1667 m). Pot na ta vrh od planinskega doma Apatišan  večji del ni atraktivna, ker je speljana po gozdu. Zadnji del, tik pred vrhom je zelo razgleden, tako da smo tudi od tam lahko občudovali sosednje vrhove Velebitskega pogorja.

Ob vrnitvi nas je v Krasnem pričakalo obilno kosilo v gostišču Manjan, kjer so se domačini zares izkazali s svojim gostoljubjem. V poznih večernih urah smo se vrnili domov polni lepih vtisov in doživetij s tega pogorja.

Ob koncu bi se rad zahvalil obema vodnikoma za zares dobro organiziran in pripravljen izlet, ki je potekal brez večjih zapletov, tako da smo vsi udeleženci zares doživeli tri čudovite dneve v Velebitskem pogorju.

                                                                                  Mirko Tovšak
Slike iz izleta: