Med prvomajskimi prazniki smo skupaj s planinskim društvom Mislinja obiskali južni del Velebita - namen je bil ponoven obisk nacinalnega parka Paklenica.

Prvotno smo želeli opraviti prečenje Velebita iz ličke strani, vendar so nam snežne razmere to preprečile (omenjena pot je bila očiščena in na novo markirana šele v jeseni preteklo leto; zaradi snega markacije niso bile vidne, kar je pomenilo objektivno nevarnost min). Sled tega smo se podali iz Starega grada ob morju proti Velebitu, kjer kraljujeta dva zanimiva kanjona - Mala in Velika Paklenica. Še posebej znana je Velika Paklenica, predvsem kot pravi raj za plezalce. Ti prihajajo iz vseh koncev sveta in tukaj preizkušajo svoje plezalne sposobnosti. Naša pot nas je najprej vodila nad kanjonom Velike Paklenice mimo opuščenih naselij Tomići, Ramići, Marasovići, preko Kosirice do Borisovega doma ter še naprej do pastirskih stanov - dokaj lepo urejenega bivališča Maria Ramiča, kjer smo prenočili. Naslednji dan smo se po Bukovi stezi  povzpeli na Vaganski vrh 1757 m - najvišji vrh Velebita. Vrhovi so bili še precej pokriti s snegom. Na vrhu nam ni uspelo ubežati siloviti burji. Vrnili smo se preko Strug, Buljime, po Starigradskem putu vse do našega jutranjega izhodišča. Sledil je spust po kanjonu Velike Paklenice, kjer smo bili deležni finala mednarodne tekme v hitrostnem plezanju moških. Tokrat smo prenočili v manjšem privatnem kampu ob morju.

Zadnji dan smo namenili obisku znamenitega Zira (852 m), osamelega vrha na lički planoti. Še posebej čudovit je razgled daleč  po Liki. Ob vznožju Zira smo bili gostje edinega prebivalca na tem območju Nikole. Po končani vojni je bil eden redkih Srbov, ki se je vrnil na svoj dom.

Z nami je bila vseskozi naša prijateljica Halima iz Samoborja, ki je precej pomagala pri organizaciji izleta in se ji vsi prav posebej zahvaljujemo.