Prebudili smo se v čudovito nedeljsko jutro. Nebo je bilo brez oblačka, hribi obsijani z jutranjo zarjo ter zasnežene Kamniške in Julijske Alpe pa so kar vabili in nas pozdravljali. Pred nami je bil izlet na Primorsko. Na pot bi se morali odpraviti že pred enim mesecem, vendar nas je deževno vreme več dni zapored takrat prisililo, da smo turo prestavili. Poleg domačih so bili z nami še planinci iz Mislinje, Prevalj, Raven, Velenja ter po eden celo iz Celja in Maribora, kar pisana druščina 37-ih udeležencev. Zadnji dan nam za planinsko turo ni uspelo pridobiti velikega avtobusa, zato smo se morali zadovoljiti z dvema manjšima. V Kozini nas je pričakal vodnik Boris iz obalnega planinskega društva Koper, ki nas je popeljal po poti, kjer je daljnjega leta 1943 hodil Istrski odred. Pot smo pričeli v vasici Zagrad, se najprej povzpeli na Žabnik (neporasel vrh z lepim razgledom) ter nadaljevali preko Ostriča, Medvižice, Razsušice, Male Pleševice, Velike Pleševice vse do Slavnika 1028 m. Pot se je vseskozi rahlo vzpenjala ter spuščala. Zaradi bližine hrvaške meje smo morali hoditi v strnjeni koloni. Kar malce prevroče je bilo za ta letni čas. Nismo se še prilagodili na visoke temperature. Pobočja Slavnika sp prekrivale številne narcise (lahko rečemo, da jih je bilo skoraj več kot na Golici). Z vrha Slavnika nas je čakal le še spust do Podgorja.

Po sedemurni hoji smo se okrepčali pri domačinih. Žal pa ponudba našega gostitelja ni zadovoljila pričakovanj. Odšli smo malce razočarani, še posebej tisti, ki smo ponudbo primerjali z izkušnjami našega zadnjega izleta v Paklenici.

Fotografije ki so nastale na naši poti: